“Obstaja točka, ko je preveč pač preveč”: kako bi v Kaliforniji obdavčili milijarderje

Predlagani davek na premoženje kalifornijskih bogatašev, ki je tako razjezil nekatere milijarderje v tej zvezni državi, da grozijo z izselitvijo – nekateri so že ukrepali v tej smeri –, je skrbno izdelan načrt, ki je sicer še daleč od tega, da bi postal zakon, kaj šele, da bi ga že začeli izvajati.

Zasnovali so ga kot referendumsko pobudo, ki bi lahko, če bi zbrala dovolj podpisov, novembra prišla pred nepredvidljive kalifornijske volivce. Ti so v preteklosti že odobrili ukrepe za obdavčitev bogatih, po drugi strani pa leta 1978 tudi tako imenovani ‘zakonski predlog 13’, ki strogo omejuje davke na nepremičnine v tej zvezni državi.

Načrt je že zdaj naletel na nasprotovanje ne le tamkajšnjega poslovnega sveta, ampak tudi kalifornijskega guvernerja Gavina Newsoma. Kritiki trdijo, da bi lahko sprožil odhod tehnoloških podjetnikov (ter njihovih podjetij in delovnih mest) iz države, kar bi pripeljalo do dolgoročnega upada prihodkov od plačanih davkov. Avtorji predloga sicer te trditve zavračajo.

Več kot sto milijard v 15 letih

Novi zakon o obdavčitvi milijarderjev bi uvedel enkratni petodstotni davek na neto vrednost premoženja. Štirje akademiki, ki so pomagali pri pripravi predloga, so ocenili (na podlagi, kot pravijo, Forbesovih ocen premoženja milijarderjev), da bi s tem od več kot 200 kalifornijskih milijarderjev zbrali okoli 100 milijard dolarjev.

Ta denar bi v državno blagajno pritekel med letoma 2027 in 2031, namenili pa bi ga posebnemu skladu, iz katerega bi nadomestili sredstva, ki so izostala zaradi zveznih varčevalnih ukrepov v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem Medicaid.

Davčna osnova v predlogu je široka in zajema zasebna podjetja, delnice podjetij na borzi, osebno premoženje nad petimi milijoni dolarjev in pokojninske račune nad desetimi milijoni dolarjev. Velika izjema bi veljala za nepremičnine, ki so v neposredni lasti ali v lasti skrbniškega sklada.

To določbo so vključili deloma zato, da ne bi kršili določb ‘zakonskega predloga 13’, ki omejuje davke na nepremičnine na en odstotek ocenjene vrednosti na leto, hkrati pa omejuje povečanje ocene vrednosti na dva odstotka na leto, razen v primeru prodaje nepremičnine. Lahko pa bi bile prizadete nepremičnine, ki so v lasti partnerja ali so del premoženja podjetja.

Kot predvideva 32 strani dolg opis pobude, ki so ga konec novembra lani vložili pri državnem tožilcu, bi lahko bogati izbrali, da enkratni davek plačajo v petih letih, seveda v tem primeru z obrestmi. Tisti, ki imajo predvsem nelikvidna sredstva, s katerimi ne trgujejo na borzi (na primer lastništvo v zasebnem zagonskem podjetju), bi lahko z državo sklenili pogodbo o “izbirnem odlogu plačila davka” in ta bi odložila plačilo, dokler ne bi prodali svojega deleža ali si izplačali denarja iz naložb.

Osnova za enkratni petodstotni davek bi zajemala vrednost deležev v podjetjih, imetje v delnicah nad petimi milijoni dolarjev in na pokojninskih računih nad desetimi milijoni dolarjev, izjema bi bile nepremičnine.

Nekateri so se izselili, so bili dovolj hitri?

Predlog, ki je nastal pod pokroviteljstvom Združenja zaposlenih v zdravstvenem varstvu (Service Employees International Union–United Healthcare Workers West), so prvič objavili oktobra lani, napisan pa je bil izrecno zato, da bi preprečili milijarderjem, da se izselijo iz zvezne države in se tako izognejo davku, ali pa da bi manipulirali pri vrednotenju premoženja. Davek temelji na neto vrednosti premoženja na dan 31. decembra 2026, a se davčno rezidentstvo določi na dan 1. januarja 2026.

Nekateri milijarderji so se poskušali preseliti še pred koncem leta 2025. Izstopal je primer Larryja Pagea, soustanovitelja Googla in največjega posameznega delničarja v matični družbi Alphabet, ki je decembra lani za 173,5 milijona dolarjev kupil dve nepremičnini v Miamiju, družbe, povezane z njim, pa so se tik pred iztekom roka preselile iz države.

Toda odhod iz Kalifornije je lahko dolgotrajen proces. Davčna uprava zna biti precej agresivna in včasih uspešna pri izpodbijanju prenagljenih selitev ali trditev o nerezidenstvu. Septembra lani je kalifornijski urad za davčne pritožbe ugotovil, da je kanadski komik Russell Peters kot rezident dolžan poravnati davčne obveznosti za leta 2012, 2013 in 2014, čeprav je imel hišo in stanovanje v Nevadi, kjer ni davka na dohodek, tam pa je bilo izdano tudi vozniško dovoljenje. V Nevadi je imel tudi tri podjetja, v Kaliforniji pa se je prijavil kot nerezident, pri čemer je navedel kanadski naslov.

Sodišče je ugotovilo, da je Peters imel domovanja v Kaliforniji in skupno skrbništvo nad hčerko, ki je živela v Kaliforniji pri njegovi nekdanji ženi. Na podlagi računov s kreditnih kartic so ugotovili, da je v Kaliforniji preživel več dni kot kjerkoli drugje. Sodišče se je pri tem sklicevalo na svojo precedenčno sodbo v zadevi Bracamonte iz leta 2021, v kateri je odločilo proti paru, ki se je poskušal preseliti v Nevado, preden je prodal svoje podjetje za več kot 17 milijonov dolarjev. V tej zadevi je sodišče določilo obsežen preizkus, v skladu s katerim je bilo treba upoštevati vse dokaze, vključno z vpisi v državnih registrih, osebnimi in poklicnimi povezavami ter fizično navzočnostjo in premoženjem v Kaliforniji.

“Pravila o davčnem rezidentstvu v Kaliforniji so povsem subjektivna,” pravi odvetnik Shail P. Shah iz San Francisca, specializiran za davčne zadeve. V svoji praksi se ukvarja predvsem z vprašanji rezidentstva in je po Bracamontejevem primeru napisal članek z zgovornim naslovom Social Distancing From California (Družbeno distanciranje od Kalifornije). Pravila v bistvu zahtevajo, da sodnik presodi, ali je kalifornijski davkoplačevalec resnično nameraval trajno zapustiti državo in pretrgati vezi z njo, kar je lahko težko dokazati v primeru tehnoloških milijarderjev, ki so desetletja gradili svoje premoženje v Silicijevi dolini, pravi Shah.

“Če ste milijarder in ste del tukajšnjega družbenega omrežja, igrate golf v Pebble Beachu in ste odraščali v Palo Altu, je težko trditi, da se nimate namena vrniti v Kalifornijo.”

Odhod iz Kalifornije je lahko dolgotrajen proces. Davčna uprava zna biti precej agresivna in včasih uspešna pri izpodbijanju prenagljenih selitev ali trditev o nerezidenstvu.

Nekateri naj bi imeli dovolj

Toda Jon D. Feldhammer, odvetnik za davčne zadeve in partner v pisarni Baker Botts v San Franciscu, pravi, da zdaj o predlogu zakona razpravlja z milijarderji, ki resno razmišljajo o odhodu iz Kalifornije in trajnem pretrganju vezi z njo, vključno s selitvijo podjetij.

Predlog davka na milijarderje pravi, da bo upošteval davčno rezidenstvo na dan 1. januarja 2015. Ni torej zdaj že prepozno? Ne bi morali ukrepati že lani? “Ne nujno,” odgovarja Feldhammer. Med osmimi možnostmi izpodbijanja zakona na podlagi zvezne ali državne ustave (ali obeh), ki so jih Feldhammer in njegovi kolegi opisali v decembrskem razmišljanju, je vprašanje retroaktivnosti predloga.

Če volivci novembra odobrijo davek, bo veljal za milijarderje, ki so v Kaliforniji živeli 1. januarja letos. “Čeprav je vrhovno sodišče ZDA dovolilo, da spremembe na področju zveznega davka na dohodek in davka na nepremičnine veljajo retroaktivno od začetka leta (Trumpov zakon One Big Beautiful Bill Act, sprejet julija 2025, je vseboval veliko takih sprememb), obstajajo namigi, da sodišče v trenutni sestavi morda ne bo dovolilo retroaktivnosti za novi davek,” pravi Feldhammer.

Nasvet, ki ga daje milijarderjem: “Najboljši način, da ohranite argument retroaktivnosti, je, da se preselite še pred glasovanjem, v idealnem primeru pa čim prej.”

Poleg ustavnih sporov bi se lahko pri izvrševanju morebitnega novega zakona pojavili še drugi veliki izzivi, zato predlog vključuje raznovrstne pasti, ki naj bi preprečile poskuse milijarderjev, da bi podcenili svoje premoženje ali ga izključili iz mase, ki je predmet obravnave davčne uprave.

Zasebna podjetja bi tako bila privzeto ovrednotena po knjigovodski vrednosti, povečani za 7,5-kratni letni knjigovodski dobiček, vendar ne manj kot za vrednost, na katero so bila ocenjena v zadnjem krogu financiranja. (Če bi davkoplačevalci menili, da so te vrednosti previsoke, bi lahko predložili svoje ocene in druge dokaze, da bi jih ovrgli.)

Osebno premoženje, na primer umetnine in dragulje, bi lahko ovrednotili najmanj v višini zavarovalne vrednosti. Denarja, namenjenega v dobrodelne namene, ne bi upoštevali, vendar le za primere, ko je plačnik davka pravno zavezujočo pogodbo sklenil pred 15. oktobrom 2025. Nepremičnine, pridobljene v neposredno last v letu 2026, ne bi bile izvzete, če bi bile kupljene z namenom izogibanja davku na premoženje.

Pot za pobudnike še dolga

Seveda je omenjeni predlog še daleč od tega, da bi postal zakon. Družba za revizijske, davčne in finančne storitve PWC v svoji analizi opozarja na številne korake do tja. Preden bo sploh predložen volivcem v odločanje, ga mora potrditi država, pobudniki pa morajo do konca junija zbrati 875 tisoč veljavnih podpisov volivcev.

Če bi bil zakon sprejet, bi naletel na neizprosne pravne protiukrepe, ki bi jih sprožile skupine, ki jih zadeva, pri čemer so pripravljavci predloga nekatere od teh ukrepov že vnaprej poskušali preprečiti ali jih povsem zavrniti.

V svojem decembrskem strokovnem poročilu o predlogu štirje profesorji (trije profesorji prava in ekonomist z Univerze Kalifornije v Berkeleyju ter direktor centra za bogastvo in neenakost Emmanuel Saez) ugotavljajo, da splošna prepoved davkov na premoženje v ameriški ustavi velja za zvezne davke, ne pa za davke, ki jih uvajajo posamezne zvezne države. Te imajo namreč že dolgo časa pooblastilo za obdavčevanje premoženja in lastnine svojih prebivalcev, če so pri tem spoštovana temeljna pravila poštenega pravnega postopka in druge ustavne zaščite.

Predlagana pobuda izrecno spreminja ustavo zvezne države, deloma z namenom, da bi že vnaprej zaprla morebitne pravne luknje in preprečila izpodbijanje davka na podlagi ustave zvezne države Kalifornija.

Kalifornija polovico dohodnine pobere od najpremožnejših dveh odstotkov prebivalstva, a le 2,5 odstotka od milijarderjev.

Izpad pri dohodnini?

Omenjeni štirje akademiki zavračajo trditve, da bo davek na premoženje povzročil beg milijarderjev iz države, kar bo dolgoročno povzročilo upad prihodkov od davka na dohodek. “To so le prazne besede, veliko govorjenja in malo realnosti,” pravi eden od njih, David Gamage, profesor davčnega prava na Univerzi v Misuriju.

Nestrankarski Urad za zakonodajno analizo Kalifornije (LAO) ni tako prepričan v to. V kratkem pregledu decembra lani je v sklepu zapisal, da bi ukrep državo verjetno vsako leto stal več sto milijonov iz naslova davka na dohodek fizičnih oseb. Feldhammer meni, da bi bile lahko te izgube še večje, če bi milijarderji, ki jim svetuje, iz države preselili tudi svoja podjetja. To bi povzročilo izgubo davkov na dohodek fizičnih oseb, ki jih plačujejo njihovi zaposleni, ter prihodkov od davka na dohodek pravnih oseb.

Kalifornija ima že zdaj najvišjo stopnjo davka na dohodek posameznika v ZDA, ki znaša 13,3 odstotka, vključno z enoodstotnim dodatnim davkom na dohodek nad milijonom dolarjev. Kalifornijski volivci so takšno ureditev sprejeli leta 2004. Leta 2012 pa so začasno uvedli tri nove, višje davčne stopnje za obdavčljivi dohodek nad 250 tisoč dolarjev za posameznika ali 500 tisoč dolarjev za par, kasneje pa so te višje stopnje podaljšali do leta 2030.

Glede na analizo urada LAO o še eni volilni pobudi, da bi te višje stopnje uvedli za stalno, Kalifornija zdaj polovico svojih prihodkov iz davka na dohodek fizičnih oseb dobiva od najbogatejših dveh odstotkov prebivalstva. A profesorska četvorka, ki izhaja iz nedavno objavljenega članka Emmanuela Saeza in drugih ekonomistov o davkih, ki jih plačuje 400 najbogatejših Američanov s Forbesovega seznama, ocenjuje, da milijarderji obenem prispevajo le okoli 2,5 odstotka prihodkov od dohodnine v Kaliforniji.

Tako je zato, ker imajo izjemno bogati v nasprotju z običajnimi pripadniki zgornjih dveh odstotkov prebivalstva – to so visoko plačani vodstveni delavci, zdravniki, odvetniki, lastniki malih podjetij in podobni – več možnosti, da se izognejo priznavanju obdavčljivega dohodka. Tako lahko na primer za financiranje svojega življenjskega sloga najamejo posojila, zavarovana z delnicami, namesto da bi delnice prodali in s tem ustvarili obdavčljiv kapitalski dobiček. “Davek na milijarderje neposredno odpravlja to nepravičnost, saj obdavčuje vse premoženje, ne glede na to, ali je bilo že realizirano kot dohodek ali ne,” pišejo profesorji v svojem strokovnem mnenju v podporo pobudi.

Trenutno smo priča velikemu zagonu, saj je umetna inteligenca popolnoma oživila območje San Francisca. Zdaj pa se vsi bojijo, da bi takšno povišanje davkov ta zagon upočasnilo.

Shail P. Shah, odvetnik in strokovnjak za davčno pravo

Napačno sporočilo?

Odvetnik za davčne zadeve Shah iz San Francisca pravi, da je realna skrb to, da bi lahko strah pred davkom na milijarderje, za katerega dvomi, da bo sprejet, poslal napačno sporočilo in ogrozil nedavno okrevanje območja zaliva San Francisca po upadu v času pandemije Covida.

“Trenutno smo priča velikemu zagonu, saj je umetna inteligenca popolnoma oživila območje San Francisca. Zdaj pa se vsi bojijo, da bi takšno povišanje davkov ta zagon upočasnilo,” pravi. “Obstaja točka, ko je preveč pač preveč.”

“Že zdaj je nastala velika škoda in stanje se samo še poslabšuje,” opozarja Feldhammer. Poudarja, da bi ustanovitelj uspešnega zagonskega podjetja konec leta 2026 na papirju lahko bil milijarder, če pa bi vrednost podjetja kasneje padla, preden bi lahko unovčil svoje delnice, bi še vedno dolgoval davke na to navidezno premoženje.

Poleg tega bodo ustanovitelji, tudi če bo podjetje ohranilo svojo vrednost, na koncu morali prodati delnice, da bodo lahko plačali davek na premoženje. Od iztržka prodaje bodo namreč morali plačati skupaj 37,1 odstotka davka na kapitalski dobiček na zvezni ravni in v Kaliforniji, kar pomeni, da bodo morali prodati še več delnic, da bodo lahko plačali davek na dohodek, s tem pa se bo zmanjšal njihov lastniški delež.

Izzivanje jeze milijarderjev

Kalifornija ima sicer v tekmi za obdavčitev bogatašev in podjetij kar nekaj resnih tekmecev, ko gre za predloge, ki jezijo milijarderje.

Skupna stopnja davka na osebni dohodek v New Yorku (državna in mestna) je najvišja v državi, saj se najvišji stopnji davka v višini 10,9 odstotka na državni ravni prišteje še 3,9-odstotna najvišja stopnja davka na mestni ravni. Zohran Mamdani, novi župan New Yorka, je v svoji volilni kampanji obljubil, da bo mestno stopnjo davka za dohodke nad milijon dolarjev dvignil na 5,9 odstotka, kar bi skupaj zneslo 16,8 odstotka. Novembra lani je zmagal kljub velikim finančnim vložkom številnih milijarderjev, ki so ga hoteli ustaviti, kar nedvomno skrbi tiste v Kaliforniji, ki si prizadevajo za poraz zakonskega predloga o še višjem davku na premoženje milijarderjev.

Avtorica izvirnega članka je Janet Novack, Forbes.